Tirenski jeziki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tirenski jeziki
Geografska
porazdelitev		Italija, Švica, Francija (Korzika), Lihtenštajn, Nemčija, Avstrija in Grčija (Lemnos)
Lingvistična klasifikacijapredindoevropski, staroevropski
Podrazdelitve
GlottologNone
Približna geografska razporeditev jezikov

Tirenski jeziki so predlagana jezikovna družina izumrlih staroveških jezikov. Družino je leta 1998 predstavil jezikoslovec Helmut Rix, člani družine pa so etruščina, ki se je govorila v severni, osrednji in jugovzhodni Italiji ter vzhodni Korziki, retijščina, ki se je govorila v Alpah, ter lemnijščina, ki se je govorila na Lemnosu v Egejskem morju. V družino bi morda spadala tudi kamunščina, vendar so dokazi za tako klasifikacijo omejeni. Tirenski jeziki se uvrščajo med predindoevropske jezike[1] ter staroevropske jezike.[2][3][4][5] Jezikovna družina je poimenovana po Tirencih (starogrško Τυρσηνοί, latinizirano: Tyrsenoi), skupnemu grškemu poimenovanju za negrška plemena.

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Drevo tirenske jezikovne družine, kot sta ga predlagala De Simone in Marchesini leta 2013[6]

Leta 1998 je nemški jezikoslovec Helmut Rix predlagal, da trije tedaj nerazvrščeni antični jeziki, etruščina, retijščina in lemnijščina pripadajo skupni, tirenski jezikovni družini.[7] Rixovo tirensko družino podpirajo mnogi jezikoslovci, kot so Stefan Schumacher,[8][9] Carlo De Simone,[10] Norbert Oettinger,[11] Simona Marchesini[6] in Rex Ervin Wallace.[12] Etruščina, retijščina in lemnijščina imajo skupne značilnosti v oblikoslovju, glasoslovju in slovnici.[13] Po drugi strani pa je dokumentiranih malo leksikalnih ujemanj, vsaj deloma zaradi majhnega števila retijskih in lemnijskih besedil in morda tudi zaradi zgodnjega datuma, ko sta se jezika razdelila.[3][13]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Tirenski jeziki so pred prihodom indoevropejščine verjetno tvorili paleoevropsko jezikovno družino.[2][4][5] Helmut Rix je konec prototirenskega obdobja postavil v zadnjo četrtino 2. tisočletja pred našim štetjem.[14] Carlo De Simone in Simona Marchesini sta predlagala veliko zgodnejši datum, saj naj bi se tirenščina razdelila pred bronasto dobo.[6][15][16] To je tudi ena od razlag za nizko število leksikalnih ustreznosti.[3]

Po predlogu Lammerta Bouka van der Meera iz leta 2004 se je retijščina od etruščinem odcepila okoli leta 900 pr. n. št. ali celo prej, vendar ne pozneje kot 700 pr. n. št., saj je do razlik prihajalo že v najstarejših retijskih in etruških besedilih, npr. v tvorjenju preteklika ali moških imenih. Z letom 400 pr. n. št. so Retijci zaradi Cisalpinskih Keltov postali izolirani od etruščanskega območja, kar je omejilo stike med obema jezikoma.[17] Pozna datacija je naletela na nestrinjanje, saj je predlagan razkol premlad in nasprotuje arheološkim dokazom, saj je za Retijce v drugi železni dobi značilna fritzensko-sanzenska kultura, ki je nadaljevanje kulture poznobronaste dobe ter laugensko-melaunske kulture. Retijci tako po arheoloških dokazih ne izhajajo iz Etruščanov, enako neverjetno je, da bi Etruščani izvirali iz Retijcev,[18] povezava med etruščino in retijščino pa naj bi segala v oddaljeno obdobje prazgodovine.[18]

Po več kot 90 letih arheoloških izkopavanj na Lemnosu ni bilo najdenega ničesar, kar bi podpiralo selitev z Lemnosa v Etrurijo ali v Alpe, kjer so govorili retijščino. Avtohtoni prebivalci Lemnosa, v starih časih imenovani tudi Sinteis, so bili Sinti, tračansko prebivalstvo.[19] Medtem ko rezultati prejšnjih izkopavanj kažejo, da bi bili starejšeželeznodobni prebivalci Lemnosa lahko ostanek mikenskega prebivalstva, poleg tega pa je najzgodnejša potrjena omemba Lemnosa mikenskogrška beseda ra-mi-ni-ja – »Lemnijka«, napisana v linearni zlogovni pisavi B.[20][21] Znanstveniki, kot so Norbert Oettinger, Michel Gras in Carlo De Simone, menijo, da je lemnijščina pričevanje o etruščanski trgovski naselbini na otoku, ki je nastala pred letom 700 pr. n. št., in ni povezana z morskimi ljudstvi.[22][10][23] Druga možnost je, da je lemnijščina lahko prispela v Egejsko morje v pozni bronasti dobi, ko so mikenski vladarji rekrutirali skupine plačancev s Sicilije, Sardinije in različnih delov Apeninskega polotoka.[24]

Arheogenetska analiza iz leta 2021 etruščanskih posameznikov, ki so živeli med letoma 800 pr. n. št. in 1 pr. n. št., je pokazala, da so bili Etruščani avtohtoni in genetsko podobni Latincem iz železne dobe ter da bi lahko etruščina in s tem drugi jeziki tirenske družine biti preživeli jezik tistih, ki so bili razširjeni v Evropi vsaj od neolitika pred prihodom indoevropskih jezikov,[25] kot je trdil že nemški genetik Johannes Krause, ki je zaključil, da se je verjetno etruščina (kot tudi baskovščina, paleosardinščina in minojščina) »razvila na celini v času neolitske revolucije«.[26] Pomanjkanje nedavne anatolske primesi in iranskega porekla med Etruščani, ki so se genetsko trdno pridružili evropski skupini, lahko tudi nakazuje, da prisotnost peščice napisov, najdenih na Lemnosu, v jeziku, ki je soroden etruščini in retijščini, »lahko predstavljajo premike prebivalstva z Apeninskega polotoka«.[25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Bellelli & Benelli (2018).
  2. ↑ 2,0 2,1 Mellaart (1975).
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Marchesini, Simona. »Raetic«. Mnamon (v angleščini, italijanščini in francoščini).
  4. ↑ 4,0 4,1 Haarmann (2014).
  5. ↑ 5,0 5,1 Harding (2014).
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 De Simone & Marchesini (2013).
  7. ↑ Rix (1998).
  8. ↑ Schumacher (1998).
  9. ↑ Schumacher (2004).
  10. ↑ 10,0 10,1 De Simone (2011).
  11. ↑ Oettinger (2010).
  12. ↑ Wallace (2018).
  13. ↑ 13,0 13,1 Kluge, Salomon & Schumacher (2013–2018).
  14. ↑ Rix (2008).
  15. ↑ Marchesini (2013).
  16. ↑ Marchesini (2019b).
  17. ↑ Van der Meer (2004).
  18. ↑ 18,0 18,1 Marzatico (2019).
  19. ↑ Ficuciello (2013).
  20. ↑ »ra-mi-ni-ja«. Palaeolexicon.com (v angleščini). Orodje za preučevanje besed starih jezikov
  21. ↑ Heffner (1927).
  22. ↑ Wallace (2010).
  23. ↑ Drews (1995).
  24. ↑ De Ligt (2008–2009).
  25. ↑ 25,0 25,1 Posth, Zaro & Spyrou (2021).
  26. ↑ Krause & Trappe (2021).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bellelli, Vincenzo; Benelli, Enrico (2018), Gli Etruschi. La scrittura. La lingua. La società. [The Etruscans. Writing. The tongue. The society.] (v italijanščini), Rim: Carocci Editore, ISBN 978-88-430-9309-0
  • Chadwick, John (1967), The Decipherment of Linear B, Cambridge: Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-39830-5
  • De Ligt, Luuk (2008–2009), »An Eteocretan' inscription from Praisos and the homeland of the Sea Peoples« (PDF), talanta.nl, ALANTA XL-XLI (2008-2009), 151-172
  • De Simone, Carlo (1996), I Tirreni a Lemnos. Evidenza linguistica e tradizioni storiche [The Tyrrhenians in Lemnos. Linguistic evidence and historical traditions] (v italijanščini), Firence: Olschki
  • De Simone, Carlo (2011), »La Nuova Iscrizione 'Tirsenica' di Lemnos (Efestia, teatro): considerazioni generali« [Lemnos' New 'Tirsenic' Inscription (Hephaesty, theater): general considerations], Rasenna: Journal of the Center for Etruscan Studies (v italijanščini), Amherst: Classics Department and the Center for Etruscan Studies at the University of Massachusetts Amherst, 3 (1): 1–34
  • De Simone, Carlo; Marchesini, Simona (2013), La lamina di Demlfeld [Demlfeld's lamina] (v italijanščini), Rim-Pisa: Fabrizio Serra Editore
  • Drews, Robert (1995), The End of the Bronze Age: Changes in Warfare and the Catastrophe of ca. 1200 B.C, Princeton, NJ: Princeton University Press, str. 59, ISBN 978-0-691-04811-6
  • Facchetti, Giulio M. (2001), »Qualche osservazione sulla lingua minoica« [Some observations on the Minoican language], Kadmos (v italijanščini), 40: 1–38, doi:10.1515/kadm.2001.40.1.1, S2CID 162250460
  • Facchetti, Giulio M. (2002), »Appendice sulla questione delle affinità genetiche dell'Etrusco« [Appendix on questions of the Etruscan genetic affinity], Appunti di Morfologia Etrusca (v italijanščini), Leo S. Olschki: 111–150, ISBN 978-88-222-5138-1
  • Ficuciello, Lucia (2013), Lemnos. Cultura, storia, archeologia, topografia di un'isola del nord-Egeo [Lemnos. Culture, history, archeology, topography of a north Aegean island], (Monografie della Scuola Archeologica di Atene e delle Missioni Italiane in Oriente 20, 1/1) (v italijanščini), Atene: Scuola Archeologica Italiana di Atene, str. 68–116, ISBN 978-960-9559-03-4
  • Haarmann, Harald (2014), »Ethnicity and Language in the Ancient Mediterranean«, v McInerney, Jeremy (ur.), A Companion to Ethnicity in the Ancient Mediterranean (v angleščini), Chichester, UK: John Wiley & Sons, Inc, str. 17–33, doi:10.1002/9781118834312.ch2, ISBN 9781444337341
  • Harding, Anthony H. (2014), »The later prehistory of Central and Northern Europe«, v Renfrew, Colin; Bahn, Paul (ur.), The Cambridge World Prehistory (v angleščini), zv. 3, Cambridge, UK: Cambridge University Press, str. 1912, ISBN 978-1-107-02379-6, Italy was home to a number of languages in the Iron Age, some of them clearly Indo-European (Latin being the most obvious, although this was merely the language spoken in the Roman heartland, that is, Latium, and other languages such as Italic, Venetic or Ligurian were also present), while the centre-west and northwest were occupied by the people we call Etruscans, who spoke a language which was non-Indo-European and presumed to represent an ethnic and linguistic stratum which goes far back in time, perhaps even to the occupants of Italy prior to the spread of farming. [Italija je bila domovina mnogih jezikov v železni dobi, nekateri od njih so bili očitno indoevropski (latinščina je bila najočitnejša, čeprav je bil to le jezik, ki so ga govorili v rimskem središču, to je v Laciju, in drugi jeziki, kot je italščina, venetščina ali ligurščina so bili tudi prisotni), medtem ko je srednjezahod in severozahod zasedlo ljudstvo, ki ga imenujemo Etruščani, in so govorili jezik, ki ni bil indoevropski in domneva se, da predstavlja etnično in jezikovno plast, ki sega daleč nazaj v čas, morda celo do okupatorjev Italije pred širjenjem kmetovanja.]
  • Kluge, Sindy; Salomon, Corinna; Schumacher, Stefan (2013–2018), »Raetica«, Thesaurus Inscriptionum Raeticarum (v angleščini), Oddelek za jezikoslovje, Univerza na Dunaju, pridobljeno 26. julija 2018
  • Heffner, Edward H. (Januar 1927), »Archaeological News: Notes on Recent Archaeological Excavations and Discoveries; Other News July–December 1926«, American Journal of Archaeology, 31 (1): 99–127 (123–124), doi:10.2307/497618, JSTOR 497618, S2CID 245265394
  • Krause, Johannes; Trappe, Thomas (2021) [2019], A Short History of Humanity: A New History of Old Europe [Die Reise unserer Gene: Eine Geschichte über uns und unsere Vorfahren] (v angleščini), prevod: Waight, Caroline (I. izd.), New York: Random House, str. 217, ISBN 9780593229422, It's likely that Basque, Paleo-Sardinian, Minoan, and Etruscan developed on the continent in the course of the Neolithic Revolution. Sadly, the true diversity of the languages that once existed in Europe will never be known. [Verjetno so se baskovščina, paleosardinščina, minojščina in etruščina razvile na celini med neolitsko revolucijo. Na žalost ne bomo nikoli spoznali prave raznolikosti jezikov, ki so nekoč obstajali v Evropi.]
  • Marzatico, Franco (2019), »I Reti e i popoli delle Alpi orientali« [The Networks and peoples of the Eastern Alps], Preistoria Alpina [Alpine prehistory] (v italijanščini), zv. 49bis, Trento: MUSE-Museo delle Scienze, str. 73–82, Se resta il fatto che la documentazione archeologica smentisce in tutta evidenza un rapporto filogenetico fra Etruschi e Reti, visti anche fenomeni di continuità come nell'ambito della produzione vascolare di boccali di tradizione Luco/Laugen (fig. 8), non è escluso che la percezione di prossimità esistenti fra la lingua e la scrittura delle due entità etniche possano avere indotto eruditi del tempo a costruite "a tavolino" un rapporto di parentela.(...) [If the fact remains that the archaeological documentation clearly denies a phylogenetic relationship between the Etruscans and the Reti, also considering phenomena of continuity as in the sphere of the vascular production of traditional Luco / Laugen mugs (fig. 8), it is not excluded that the perception of proximity existing between the language and the writing of the two ethnic entities may have induced scholars of the time to build a kinship relationship "at the table". (...)]
  • Marchesini, Simona (2013), »I rapporti etrusco/retico-italici nella prima Italia alla luce dei dati linguistici: il caso della "mozione" etrusca« [Etruscan / Rhaetian-Italic relations in early Italy in the light of linguistic data: the case of the Etruscan "motion"], Rivista storica dell'antichità (v italijanščini), Bologna: Pàtron editore, 43: 9–32, ISSN 0300-340X
  • Marchesini, Simona (2009a), Le lingue frammentarie dell'Italia antica: manuale per lo studio delle lingue preromane [The fragmentary languages of ancient Italy: manual for the study of pre-Roman languages] (v italijanščini), U. Hoepli, ISBN 978-88-203-4166-4
  • Marchesini, Simona (2019b), »L'onomastica nella ricostruzione del lessico: il caso di Retico ed Etrusco« [Onomastics in the reconstruction of the lexicon: the case of Rhaetian and Etruscan], Mélanges de l'École française de Rome: Antiquité (v italijanščini), Rim: École française de Rome, 131 (1): 123–136, doi:10.4000/mefra.7613, ISBN 978-2-7283-1428-7, S2CID 214398787, pridobljeno 31. januarja 2020
  • Mellaart, James (1975), The Neolithic of the Near East, Thames and Hudson
  • Oettinger, Norbert (2010), »Seevölker und Etrusker«, Pax Hethitica Studies on the Hittites and their Neighbours in Honour of Itamar Singer (v nemščini), Wiesbaden: Otto Harrassowitz Verlag, str. 233–246
  • Posth, Cosimo; Zaro, Valentina; Spyrou, Maria A. (24. december 2021), »The origin and legacy of the Etruscans through a 2000-year archeogenomic time transect«, Science Advances (v angleščini), Washington DC: American Association for the Advancement of Science, 7 (39): eabi7673, Bibcode:2021SciA....7.7673P, doi:10.1126/sciadv.abi7673, PMC 8462907, PMID 34559560
  • Rix, Helmut (1998), Rätisch und Etruskisch [Rhaetian & Etruscan], (Vorträge und kleinere Schriften) (v nemščini), Innsbruck: Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck
  • Rix, Helmut (2008), »Etruscan«, v Woodard, Roger D. (ur.), The Ancient Languages of Europe (v angleščini), Cambridge: Cambridge University Press, str. 141–164, doi:10.1017/CBO9780511486814.010, ISBN 9780511486814
  • Schumacher, Stefan (1998), »Sprachliche Gemeinsamkeiten zwischen Rätisch und Etruskisch« [Linguistic similarities between Raetic and Etruscan], Der Schlern (v nemščini), 72: 90–114
  • Schumacher, Stefan (2004) [1992], Die rätischen Inschriften. Geschichte und heutiger Stand der Forschung [The Rhaetian inscriptions. History and current state of research], (Sonderheft) (v nemščini) (2. izd.), Innsbruck: Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck
  • Steinbauer, Dieter H. (1999), Neues Handbuch des Etruskischen [New handbook on Etruscan] (v nemščini), St. Katharinen
  • Van der Meer, Lammert Bouke (2004), »Etruscan origins. Language and archaeology«, Babesch, 79: 51–57
  • Wallace, Rex Ervin (2010), »Italy, Languages of«, v Gagarin, Michael (ur.), The Oxford Encyclopedia of Ancient Greece and Rome (v angleščini), Oxford, UK: Oxford University Press, str. 97–102, doi:10.1093/acref/9780195170726.001.0001, ISBN 9780195170726, Etruscan origins lie in the distant past. Despite the claim by Herodotus, who wrote that Etruscans migrated to Italy from Lydia in the eastern Mediterranean, there is no material or linguistic evidence to support this. Etruscan material culture developed in an unbroken chain from Bronze Age antecedents. As for linguistic relationships, Lydian is an Indo-European language. Lemnian, which is attested by a few inscriptions discovered near Kamania on the island of Lemnos, was a dialect of Etruscan introduced to the island by commercial adventurers. Linguistic similarities connecting Etruscan with Raetic, a language spoken in the sub-Alpine regions of northeastern Italy, further militate against the idea of eastern origins. [Etruščanski izvor sega v daljno preteklost. Kljub trditvi Herodota, ki je zapisal, da so se Etruščani v Italijo preselili iz Lidije v vzhodnem Sredozemlju, ni nobenih materialnih ali jezikovnih dokazov, ki bi to podprli. Etruščanska materialna kultura se je razvila v neprekinjeni verigi iz predhodnikov bronaste dobe. Glede jezikovnih razmerij je lidijščina indoevropski jezik. Lemnijščina, ki jo izpričuje nekaj napisov, odkritih v bližini Kamanije na otoku Lemnos, je bilo narečje etruščine, ki so ga na otok uvedli trgovski pustolovci. Jezikovne podobnosti, ki povezujejo etruščino z retijščino, jezikom, ki se govori v podalpskih regijah severovzhodne Italije, še dodatno nasprotujejo zamisli o vzhodnem izvoru.]
  • Wallace, Rex Ervin (2018), »Lemnian language«, Oxford Research Encyclopedia of Classics (v angleščini), Oxford University Press, doi:10.1093/acrefore/9780199381135.013.8222, ISBN 978-0-19-938113-5
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tirenski_jeziki&oldid=6221222«