Sikoraks (luna)
 | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | [Philip D. Nicholson]], Brett J. Gladman, Joseph A. Burns, John J. Kavelaars |
| Datum odkritja | 6. september], 1997 |
| Oznake | |
| Uran XVII, S/1997 U 2 | |
| Značilnosti tira | |
Srednji polmer orbite | 12,179.000 km |
| Izsrednost | 0,5224[1] |
| 1288,28 dni | |
| Naklon tira | 159° na ekliptiko [2] |
| Obkroža | Uran |
| Fizikalne značilnosti | |
Srednji polmer | ~150 km (ocena) [2] |
| ~70.000 km² (ocena) | |
| Prostornina | ~1,800.000 km³ (ocena) |
| Masa | ~2,3×1019 kg (ocena) |
Srednja gostota | ~1,3 g/cm³ (ocena) |
| 0,040 m/s2 (ocena) | |
| 0,064 km/s (ocena) | |
| ? | |
| neznan | |
| Albedo | 0,04 (predvideno) [2] |
| Temperatura | ~64 K (ocena) |
Sikoraks je največji Uranov retrogradni nepravilni satelit.
Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]
Luno Sikoraks so odkrili Philip D. Nicholson, Brett J. Gladman, Joseph A. Burns, John J. Kavelaars 6. septembra 1997 z uporabo teleskopa Hale (5 m) na Observatoriju Palomar (Kalifornija). V istem času je bila tam odkrita tudi retrogradna luna Kaliban. Takrat je dobila začasno oznako S/1997 U 2 [3] Uradno ime je dobila po Sikoraksi (materi Kalibana) iz Shakespearjeve igre Vihar. Luna je znana je tudi kot Uran XVII.
Lastnosti[uredi | uredi kodo]
Luna Sikoraks kroži po zelo oddaljeni tirnici, ki je od planeta 20-krat bolj oddaljena kot najbolj oddaljeni pravilni satelit Oberon. Tirnica lune Sikoraks je vzvratna z zmerno izsrednostjo in naklonom. Parametri tirnice kažejo na to, da je bila nekdaj z lunama Setebos in Prospero del skupine, ki ima skupen izvor. [4]
Premer lune Sikoraks je ocenjen na 150 km, če upoštevamo albedo 0,04. To je največja nepravilna luna Urana. Primerjamo jo lahko s Himalijo (luna Jupitra). Barvo ima svetlordečo (barvni indeks je B – V = 0,87 V – R = 0,44[5] oziroma po drugih meritvah B – V = 1,01 V – R = 0,48[6] ). Je bolj rdeča kot Himalija, vendar manj kot telesa iz Kuiperjevega pasu.
Opombe in reference[uredi | uredi kodo]
- ↑ Jacobson, R.A. (2003) URA066 (28. junij 2007). »Planetary Satellite Mean Orbital Parameters«. JPL/NASA. Pridobljeno 22. januarja 2008.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Scott S. Sheppard, David C. Jewitt, and Jan Kleyna An Ultradeep Survey for Irregular Satellites of Uranus: Limits to Completeness, The Astronomical Journal, 129 (2005), pages 518–525 . Preprint
- ↑ GLADMAN, NICHOLSON, BURNS, KAVELAARS, MARSDEN, WILLIAMS & OFFUTT Discovery of two distant irregular moons of Uranus, Nature, 392 (1998), pp. 897 - 899
- ↑ Grav, Tommy; Holman, Matthew J.; Gladman, Brett J.; Aksnes, Kaare Photometric survey of the irregular satellites,Icarus, 166,(2003), pp. 33-45. Preprint
- ↑ Rettig, Terrence W. (2001). »Implied Evolutionary Differences of the Jovian Irregular Satellites from a BVR Color Survey«. Icarus. 154: 313–320.
- ↑ Maris, Michele (Maj 2001). »Multicolor Photometry of the Uranus Irregular Satellites Sycorax and Caliban«. The Astronomical Journal. 121: 2800–2803. Pridobljeno 20. avgusta 2007.[mrtva povezava]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
V splošnem navedeni po naraščajoči oddaljenosti od Urana. | |
| Notranji | |
| Glavni (sferoidni) | |
| Zunanji nepravilni | |
.svg){kind=small}
