Savo Lapanje
Savo Lapanje | |
---|---|
Rojstvo | 8. april 1925[1] Novo mesto |
Smrt | 1997 Ljubljana |
Državljanstvo | Slovenija SFRJ Kraljevina Jugoslavija |
Poklic | biokemik, kemik |
Savo Lapanje [slávo lapánje], slovenski kemik, biokemik in pedagog, * 1925, Novo mesto, † 1997, Ljubljana.
Življenje[uredi | uredi kodo]
Kot posledica internacije na Goli otok je postal delni invalid in je diplomiral šele leta 1953 na Oddelku za kemijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je doktoriral iz kemijskih znanosti 1959. Njegova ožja usmeritev je bila fizikalna kemija. Kot visokošolski učitelj se je zaposlil leta 1964 in od leta 1972 naprej je bil redni profesor za področje fizikalne kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Upokojil se je leta 1991.
Delo[uredi | uredi kodo]
Raziskovalno delo je bilo v začetku usmerjeno na termodinamske lastnosti ionskih izmenjevalcev in polielektrolitov. Nekaj časa je delal v laboratoriju profesorja Stuarta A. Ricea (Institute James Franck, Univerza v Chicagu) v ZDA. Leto 1965/1966 je preživel v ZDA v laboratoriju profesorja Charlesa Tanforda (Duke University, North Caroline), enega najpomembnejših raziskovalcev na področju fizikalne kemije beljakovin, prav v času pomembnih odkritij viskoznih lastnosti proteinov v raztopini denaturanta gvanidijevega hidroklorida. Ugotovili so namreč, da je lastna viskoznost beljakovin funkcija dolžine polipeptidne verige (n) in da enačba velja za vse beljakovine z molekulskimi masami od 3.000 do 200.000 ne glede na funkcijo proteina. Šlo je za prvo potrditev obstoja konformacije naključnega klobčiča. To odkritje so objavili v letih 1966 in 1967 v več člankih, ki veljajo za klasična dela na področju fizikalne biokemije. Savo Lapanje je nadaljeval svoje delo na področju denaturacije beljakovin tudi po vrnitvi v Ljubljano. Za svoje raziskovalno delo na področju fizikalne kemije beljakovin in monografijo o denaturaciji beljakovin je leta 1981 prejel Kidričevo nagrado. Po Savu Lapanjetu se imenujejo priznanja, ki jih svojim zaslužnim članom podeljuje Slovensko biokemijsko društvo.
Bibliografija[uredi | uredi kodo]
Bibliografija obsega preko sto znanstvenih del v uglednih revijah ter monografijo »Physicochemical aspects of protein denaturation« (1978), ki zajema njegovo raziskovalno delo in pregled literature na področju denaturacije proteinov. Med njegove najpomembnejše objave štejemo:
- Charles Tanford, Kazuo Kawahara, Savo Lapanje. Proteins in 6 M guanidinium hydrochloride[mrtva povezava]. Demonstration of random behavior. Journal of Biological Chemistry (1966)
- tri članke, ki so izšli v reviji Journal of the Americal Chemical Society v letu 1967 pod skupnim naslovom »Proteins as random coils« in posameznimi podnaslovi: I. Intrinsic viscosities and sedimentation coefficients in concentrated guanidine hydrochloride, III. Optical rotatory dispersion in 6 M guanidine hydrochloride,IV. Osmotic pressures, second virial coefficients, and unperturbed dimensions in 6 M guanidine hydrochloride.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Zapisnik Upravnega odbora Slovenskega biokemijskega društva 28.8.2007 - Priloga 1
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
- Charles Tanford: An Appreciation of Savo Lapanje, Acta Chimica Slovenica 45, IM 5 – IM 8 (1998)