Portal:Literatura/Navedki/23. teden

Že precej po prihodu svojem na Hrvatsko sem se bil namenil, da popišem vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečno mikalo zvedeti, kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime »Bahovi huzarji« in kako bodo varovali in branili proti njim hrvatski »Iliri« svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje opazke sem zdaj zbral, in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal naslov »Bahovi huzarji in Iliri«. Kar pripovedam v njej, potrdijo mi batje Hrvatje brez dvojbe, da je resnica. Jaz popisujem to, kar sem videl sam na svoje oči in čul na svoja ušesa. Priobčujem pa tudi mnoge take reči, katere so mi pravili moji slovenski in hrvatski prijatelji in znanci. Ti možje so bili resni in ugledni poštenjaki, kojim sem smel brezpogojno verjeti. Jedini izjemek je moj varaždinski tovariš (Franta), ki se je rad lagal, kadar ga je ščegetal kak nemški »vic«. Svoje pustolovščine mi je pravil dostikrat ali vsako pot nekoliko drugače. Njegovi rojaki so sodili, da prodaja rad tuje doživljaje za svoje.

(Janez Trdina, Bahovi huzarji in Iliri, 1903)