Narodne pripovedke v Soških planinah
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za to je: ostanki besedila »za šolsko rabo« (primerno za šolske otroke ipd.). |
Narodne pripovedke v Soških planinah je naslov zbirke slovenskih pripovedk, ki jih je zbral in zapisal Andrej Gabršček. Izšla je leta 1894 v Goriški tiskarni.
Predstavitev zbirke[uredi | uredi kodo]
V knjigi Narodne pripovedke v Soških planinah je devet pripovedk. Začne se s pripovedko Sirotica, ki govori o »Sirotici« in njeni mačehi ter o polsestri. Sledi ji pripovedka Lucifer se ženi, v kateri se »Lucifer« poroči s tremi sestrami. Tretja pripovedka ima naslov Dva brata, ki govori o njunem življenju. Naslednja pripovedka je Štrijon, v njej pa je govora o dečku, Štrijonu in čudežnem predmetu. Peta pripovedka ima naslov Začaran grad in medved, v kateri se najmlajša kupčeva hčer poroči z medvedom. V šesti pripovedki Mevše so napisane »Mevšetove« dogodivščine, v sedmi z naslovom Kurent, pa »Kurentove« vragolije. Osma pripovedka Mlinar, njegov kuhar in kralj, govori o brezskrbnosti in preizkušnji. V zadnji pripovedki Dobra pridruga se najmlajši brat poroči z dobro žensko.
Glavne književne osebe v pripovedkah so v večini dobrosrčne in ne pohlepne. Vse pripovedke imajo naslov po glavni književni osebi. Stranske književne osebe v pripovedkah so po večini pohlepne in egoistične.
Narodne pripovedke v Soških planinah imajo značilnosti pripovedk. Imajo jasno in nedvoumno sporočilo ter so bolj primerne za šolske kot predšolske otroke. Prebrane pripovedke govorijo o dobroti in imajo srečen konec ter vsebujejo nauk. Nekatere pripovedke so humorne, vsebujejo pa veliko cerkvenih elementov (kapelica, nebesa, pekel ipd.). Uporabljeno je veliko arhaičnih izrazov, vendar le-ti niso nerazumljivi. Za lažje razumevanje so izrazi in besedne zveze razloženi. V prebranih pripovedkah lahko opazimo vpliv nekaterih drugih zgodb in pripovedi. Pripovedka Sirotica se motivno-tematsko povezuje s Pepelko, pripovedka Štrijon pa z Aladinovo čudežno svetilko.
Pripovedke imajo zraven naslova v oklepaju napisan kraj izvora, večina je Kobariških, nekaj pa tudi Liveških. Ilustracij v delu ni.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Dlib.si [1]Andrej Gabršček: Narodne pripovedke v Soških planinah, 1894
- Narodne pripovedke v Soških planinah, Andrej Gabršček, Gorica 1894 (COBISS)
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Blažić, M. (2009). Aplikacija folkloristične teorije Stitha Thompsona na zbirko slovenskih pravljic. Slavistična revija, 57 (2009) 2, str. 321-331. (COBISS)
- Šircelj, M. (1972). Ura pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)
- Rotar, J. (1976). Povednost in vrsta : pravljice, balade, basni, povesti. Ljubljana : Mladinska knjiga. (COBISS)
- Hazard, P. (1973). Knjige, otroci in odrasli ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)
- Saksida, Z. Zlate slive : pravljice, pripovedke, basni in črtice. Gorica: Mohorjeva družba. (COBISS)
- Lipušček, S. (1974). Osemdeset let po Gabrščkovih Narodnih pripovedkah v Soških planinah (1894-1974). Jezik in slovstvo. 20, (1974) 1, str. 27-32. (COBISS)
- Vilfan, S. (1943). Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih. S. l.: s. n. (COBISS)
- Kropej, M. (1995). Pravljica in stvarnost : odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. (COBISS)
- Stanonik, M. (2004). Slovstvena folkloristika: med jezikoslovjem in literarno vedo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (COBISS)