Portal:Literatura/Navedki/7. teden
Sopot življenja, surova borba sebičnih dni, gnet izkoriščanja, kletev tlačene trume — v katerem hipu večnosti, kar je leži za nami, vas ni preklinjalo boječe srce? V kateri minuti ni prosilo pokoja, da bi čisto in neskaljeno izzvenela vsaj ena drobna kitica v čarobni pesmi sladkih, skritih sanj? In vendar je ves vesoljni svet podoben krajini z mrtvo zemljo, globokim nebom in živo, rodečo in prerajajočo se naravo: s pokojem se napovedujeta samo smrt in nevihta. Kadar pa nastopi tista vroča, svinčena tišina, in zaječi polje pod nepremičnimi žarki, in umolknejo hiše in ulice v strahu in trepetu, in zamira srce v le napol jasni slutnji orkanov, ki imajo rušiti, groma, ki pride bičat besne konje blaznosti v galopu čez goste trge in zbirališča tja tik pred tihi oltar cerkva in v svetišče domače izbe, in bliska, ki se obeta, da razbrizgne po vsem širokem obzorju neizčrpno kri požarov od vztoka do zapada — takrat bi vsaka misel kričala od tajinstvene groze pokoja. — V tistih predurjih krvave sodbe narodov se čuti duša kakor živa krogla, izpuščena iz držeče roke nad neizmerno globokim brezdnom, v onem brezumno kratkem trenotku, ki otvarja vrtoglavo drevenje navzdol.