Portal:Literatura/Navedki/20. teden

Dolgo je že, kar se je praznovala ta ženitev, in ženin Janče je danes sivolas starec, vižensko mater Ciljo pa so že pokopali pred desetimi leti.

Vselej kedar me zanese mila osoda v domovje, obiščem gorenjske planine in med njimi Krvavec blizu Grintovca, ki mi budi toliko prijetnih mladostnih spominov.

Bilo je pred tremi leti. Vesela družba je korakala o potu svojega obraza vrh v nebo kipeče planine ter sklenola odpočiti si v senčnem zatišji pri tako zvanem viženskem znamenji.

Prišedši tja našla je le ostanek črvivega križa na starem mestu, ostalo je treščil vihar ali – morda hudobna človeška roka v vrtoglavi prepad. Ob tem robu se je namreč ponesrečil nekdanji Viženčar, ali kakor so trdili nekteri, planol je sam v globino. Govoril sem potem s sivolasim Jančetom ter mu naznanil, da mislim postaviti jaz njegovemu očetu in njemu drug spominek – v tej povesti. Smejal se je in pristavil:

"Le zapišite, kako je bilo, če hočete, saj jaz ne bodem čital, ker se nisem nikdar učil, kakor se današnji svet, ki je ves učen in drugačen, a povem vam, za vso tisto vednost bi ne dal svoje priproste domačije tú v gorah, ki mi je ostala tako ljuba kot nekdaj in ktero sem se učil ljubiti v nesreči. Tako popišite povest na Vižencah in resnico bodete povedali."

Anton Koder, Viženčar, 1881.