Izavrijska dinastija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Obseg Bizantinskega cesarstva na začetku vladanja Leona III. (717)

Izavrijska dinastija (tudi Sirska dinastija) je bila vladarska rodbina, ki je med leti 717 in 802 vladala Bizantinskemu cesarstvu. Prvi vladar te družine je bil Leon III., ki je leta 717 vkorakal v Konstantinopel in v abdikacijo prisilil Teodozija III. Na prestolu ga je nasledil njegov sin Konstantin V. Naslednji cesar te dinastije je bil Leon IV. Hazar. Po smrti Leona IV. ga je nasledil njegov sin Konstantin VI., vendar ga je leta 797 njegova mati in sovladarica Irena Atenska dala oslepiti, kar je po pravilih Bizantinskega zakona onemogočilo Konstantinovo vladavino. Irena je sama vladala do leta 802. Izavrijska dinastija je povezana predvsem z bizantinskim ikonoklazmom ter poskusom očiščenja krščanske vere od pretiranega čaščenja ikon, kar je povzročilo precejšnje notranje nemire.

Izavrijska dinastija je bila vojaško uspešna proti muslimanskim kalifatom na vzhodu države, manj uspešni pa so bili v Evropi, kjer so doživeli poraz proti Bolgarom, se odpovedali Ravenskemu eksarhatu ter zaradi vpliva Frankov izgubili vpliv v Italiji. Do konca dinastije Izavrijcev leta 802 so se Izavrijci še naprej borili z Arabci in Bolgari za svoj obstoj, zadeve pa so se še bolj zapletle, ko je papež Leon III. kronal Karla Velikega za rimskega cesarja v poskusu proglasitve Karolinškega cesarstva za naslednika Rimskega cesarstva.