Heraldika

Heráldika (ali grboslovje) je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje grbe. Vsa vedenja in znanja, ki jih obsega heraldika, zaradi svoje obširnosti tvorijo posebno umetnostno zgodovinsko vedo.

Začetek grboslovja postavljamo v sredino 12. stoletja (približno v leto 1150, v čas križarskih vojn), ko se je začel uveljavljati srednjeveški družbeni red - fevdalizem. Zaradi obilice simbolike, ki se pojavlja v grbih, je grboslovje v tesni prepletenosti z rodoslovjem (genealogija), družboslovjem (sociologija), umetnostno zgodovino, orožarsko, socialno, politično, gospodarsko, cerkveno in še kakšno zgodovino.

Grboslovje v grobem delimo na:

• splošno teorijo grboslovja;
• zgodovino grboslovja;
• grboslovno pravo;
• grboslovno oblikovanje in slikanje.

Splošna grboslovna teorija razlikuje štiri glavne zvrsti:

• krajevno grboslovje (grbi vasi, trgov, mest, občin, pokrajin, dežel);
• cerkveno grboslovje (grbi cerkvenih dostojanstvenikov, bratovščinh, škofij, cerkvenih redov);
• grboslovje stanovskih združenj (cehovskih skupnosti, narodnih skupnosti, v novejšem času političnih strank, društev, sindikatov,...);
• osebno in rodbinsko grboslovje (grbi posameznikov in njihovih potomcev).

Heraldična območja

Heraldika se nedvomno spreminja skozi različne regije, saj razvoj grboslovja ni potekal enakomerno. Tako v Evropi poznamo sedem glavnih heraldičnih območji:

• srednjeevropska heraldika (obsega Srednjo Evropo in v grobem tudi območje Svetega rimskega cesarstva; območje imenujemo tudi "Germania"),

• 
  Mali grb Nemškega cesarstva.
• 
  Mali grb Avstrijskega cesarstva.

• italsko-beneška heraldika (obsega območje starih italijanskih državic),

• iberska heraldika (obsega Iberski polotok, delimo jo na špansko in portugalsko heraldiko),
• angleško-škotska (britanska) heraldika (obsega območje Anglije in Škotske),
• francoska heraldika (obsega območje današnje Francije),
• skandinavska heraldika (obsega nordijske države),
• vzhodnoslovanska heraldika (v grobem obsega območje Ruskega imperija).

Poznamo še nekaj heraldičnih območji, ki imajo značilno heraldiko, vendar jih obravnavamo pod okriljem zgoraj navedenimi območji: ruska, baltska, kavkaška heraldika (ki bi jih lahko obravnavali pod vzhodnoslovansko); belgijska, karpatska, helvetska oz. švicarska heraldika (ki bi jih lahko obravnavali pod srednje-evropsko); kanarska heraldika (pod ibersko); irska heraldika (pod angleško-škotsko). Potem je tu še balkanska (ilirska) heraldika, ki temelji na Fojniškem grbovniku in jo težko povežemo s katerokoli skupino.

Na slovenskem ozemlju se pojavlja srednjeevropska heraldika, ob obalnih mestih ba italsko-beneška heraldika.

Zunaj Evrope se je heraldika razvila šele, ko so prišli na to območje kolonizatorji ali se je heraldika razširila še tam. Ponekod zunaj Evrope se pojavljajo tudi t.i. atributirani (ang. attributed) grbi, ki so grbi podeljeni posameznikom ali območjim, ki so bili pokonji oz. niso več obstajala ob začetku heraldike (tako se ponekod omenja celo grb Jezusa).

Tako lahko tudi območja, kjer je heraldika nastopila pozneje kot v Evropi, razdelimo na heraldična območja:

• Anatolija (današnja Turčija),
• "Mundus Novus" (v bistvu pomeni Novi svet, čeprav se uporablja samo za Ameriki),
• Sveta dežela (heraldika se razvije na območju križarskih držav).

Viri

• Gogala, Roger: Tisočletna govorica zastav, z novo slovensko zastavo v EU?, Forma 7, 2002 (COBISS) ISBN 961-6181-31-9
• http://www.grboslovje.si/heraldika.php
• https://wappenwiki.org/index.php/Regions

Glej tudi

• herold
• zastavoslovje
• heraldični ščit