To gradivo je pod sklicno številko 273300 dostopno na spletnih straneh Večera.
Ta predloga ne označuje avtorskopravnega statusa dela. Ob njej mora stati tudi običajna oznaka o avtorskopravnem statusu gradiva. Več o tem si lahko preberete na strani Commons:Navedba licence.
To delo iz Slovenije je v državi izvora in v Združenih državah Amerike v javni domeni, ker so po jugoslovanskem Zakonu o avtorski pravici iz leta 1978, po katerem so bila dela varovana v času avtorjevega življenja in še 50 let po tem (pri fotografijah in delih uporabne umetnosti petindvajset let od objave), avtorske pravice na njem pretekle. To velja za dela, ki so bila v javni domeni 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo nov avtorskopravni zakon, ali pred tem datumom, kar je tudi pred 1. januarjem 1996, datumom, ki ga določa ameriški zakon URAA.
Delo ustreza enemu od naslednjih meril:
a) delo ima znanega avtorja, ki je umrl pred 1. januarjem 1945;
b) anonimno delo, objavljeno pred 1. januarjem 1945;
c) fotografija ali delo uporabne umetnosti, objavljeno pred 1. januarjem 1970.
Druga dela vstopijo v javno domeno 70 po avtorjevi smrti ali, v primeru anonimnih del, 70 let po objavi. Če je temu tako, uporabite oznako {{PD-old-70}}.
Datoteka vsebuje še druge podatke, ki jih je verjetno dodal za njeno ustvaritev oziroma digitalizacijo uporabljeni fotografski aparat ali optični bralnik. Če je bila datoteka pozneje spremenjena, podatki sprememb morda ne izražajo popolnoma.
Fotograf
Večer arhiv
Naslov slike
1. maj 1961, Ljubljana: 1. maja zjutraj je v Ljubljani sijalo sonce. Po dnevih oblačnosti in dežja so prijazni in topli žarki preplavili ulice, pročelja hiš in praznične obraze ljudi, ki so se udeležili mogočne manifestacije uspehov, moči in zdravja ob prazniku dela. Kmalu po 9. uri so na tribuno na Trgu Ajdovščina prišli častni gostje. Tam so bili Miha Marinko, BorisKraigher, Franc Leskošek-Luka, dr. Jože Vilfan, Stane Kavčič, generalni major Andrija Škerovič, člani izvršnega sveta LRS in drugi vidni predstavniki političnega in družbenega življenja ter JLA. Ljubljana je zaživela na prav poseben način že v zgodnjih jutranjih urah. Tisoči in tisoči so se že ob 7. uri zjutraj začeli zbirati na točno določenih mestih v različnih predelih mesta med Rožnikom in Gradom. Sestavljali so skupine, se od vseh strani pomikali na Prešernovo cesto, ki se je spremenila v eno samo reko obrazov, barv, cvetja, zelenja in plapolajočih zastav. Kakor Prešernova je tudi Titova cesta severno od železniškega prelaza spremenila svoj videz. Obnemela je pod čakajočimi četami vojakov, vojaškimi kamioni, topovi in tanki. Obe koloni sta čakali na svoj trenutek. Ta čas se je središče mesta spreminjalo v vedno gostejše mravljišče. Ljudje so sevsipali iz vedno številčnejših vlakov, avtobusov in drugih vozil. Prihajali so peš iz mestne okolice in se pomešali v vedno gostejši vrvež. Osamljeno topotanje korakov v obrobnih ulicah se je zlivalo v nedoločljivo in neprekinjeno hrumenje. Ko so se ulice razširile, se spremenile v ceste, so se gručice ljudi spremenile v skupine, potoke, reke... Vse je hitelo v središče, vedno hitreje in vedno bolj nestrpno, kajti pričakovani trenutki so se vedno bolj bližali. Osamljenemu letalcu, ki je to jutro preletel Ljubljano, se je razkril skorajda neverjeten fantastičen prizor. Široka, kakor z ravnilom potegnjena Titova cesta je bila povsem prazna. Od vseh strani pa so jo oklenile množice. Tisoči in deset tisoči so se strnili v nepremakljiv obroč. Titova cesta je bila kakor velikanski magnet, ki je z nepremagljivo silo pritegnil brez števila drobnih delčkov. Dve godbi na pihala sta igrali že od zgodnjega jutra, enkrat ena, enkrat druga. Njunim taktom se ni hotel pokoriti samo veter, ki se je razposajeno zaganjal v razobešeno zelenje, stotine balončkov na strehah in balkonih, v zastave na drogovih in zastave v rokah ljudi. Na pročelju hiš sta viseli dve sliki. Na prvi resni in mrki Titov obraz iz časov, ko je stal na čelu ljudske vstaje, na drugi partizan s puško v roki, ki se ponosno ozira na vrvečo množico pod seboj. Nenadoma je zavladala tišina, ki so jo sekali samo zamolkli topovski streli z gradu. Na Ajdovščini so zadonele fanfare in naznanile rapor poveljnika vojaškega dela prvomajskega sprevoda. Pred tribuno z gosti, točno pred predsednikom ljudske skupščine Slovenije Mihom Marinkom, se je ustavilo vozilo. Generalni major Alojz Žvokelj je strumno pozdravil. Zvočniki so posredovali raport: Tovariš